Naša pot

Mami in ati nadvse uživata v naravi, kar pa sva pridno prenesla tudi na našega Lovra. Že od malih nog uživa na svežem zraku, bodisi je to sprehod, izlet v hribe. Doma smo iz Spodnje Savinjske doline, kjer ne manjka obilo lepih izletov. Vse okoliške hribe imava dejansko pred nosom, zato sva že kar hitro vzela Lovra seboj.

Naš  prvi družinski izlet je bil pohod na Šmohor, ki se nahaja med Laškim, Libojam in Zabukovico. Na pot smo se odpravili z vozičkom, kajti sama pot je ravna in poteka po  prijetni senci gozda, ki se kasneje  razprostre v travnik. Lovro je bil star natanko 3 tedne. Celotno pot do doma na Šmohorju je pridno spal. Bilo je enkratno, tako zanj, ker mu je godil svež veter, kot tudi meni, da sem lahko končno odšla za dalj časa na sprehod. Saj veste, kako je, ko prideš domov iz porodnišnice in si kar nekaj časa doma in potem kar čakaš kdaj lahko kreneš ven:) Še najbolj pa je prijetno, ko prideš na kočo prijetno utrujen in te čaka topel čaj ter domač štrudel, njamsi:)  



Ko smo prebili led, pa sva se odločila, da greva na malce večji hrib, ki je tudi bolj strm. Odločila sva se za Dragov dom na Homu, ki se nahaja na razgledni vzpetini južno od Šempetra in ima za moje pojme daleč najlepši razgled od Kamniško Savinjskih Alp, prek vzhodnih Karavank do Pohorja. Tudi tokrat sva vzela seboj voziček, čeprav bi bilo naše potovanje lažje s kengurujčkom, ampak smo nekako vseeno prišli do vrha, zaradi našega športnega vozička, ki se res nenormalno odnese na različnih terenih. 

Sledila je zimska tura na Mrzlico. Lovro je dopolnil 2 meseca, ko sva prvič sprobala kengurujček. Bile so prave zimske razmere, sneg pa nam je pričaral pravo zimsko idilo. Ne morem povedati, kako neznansko je na poti užival naš korenjak. Vedela sva, da neznansko uživa v hribih in vesela sva bila, ker sva mu to lahko omogočila. 

        Pozabljamo, da smo kljub vsem strojem in zgradbam še vedno le del narave
                                                         (Nejc Zaplotnik)

Hribi so nas venomer klicali in mi smo jih pridno obiskovali. Bila sva srečna, da lahko preživljava čas z najinim sinom. Bila sva srečna, da sva lahko za kratek čas pustila probleme v dolini in se prepustila uživanju. Lovro je star 13 mesecev in še malo pa nas čakajo visokogorja. Čaka nas še veliko poti, ki nam jo sončni žarki pridno osvetljujejo.



Želela sem povedati tudi to, da se da z majhnim otrokom hoditi v hribe, četudi so mogoče premajhni, da bi se to zavedali, neznansko uživajo. Nasmeh, oči povedo vse:)



               Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, 
                                  bo cilj vedno nosil v sebi (Nejc Zaplotnik)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MOJE IZKUŠNJE GLEDE NAKUPA OTROŠKEGA VOZIČKA IN MARELE

Vloga mamice skozi moje oči

Ljubezen za praznike