Vloga mamice skozi moje oči
Sem se kot mamica spremenila? Oja pa še kako. Mislim, da sem nekako dozorela, čeprav se še vedno učim in zorim. Ko sem bila noseča sem postala drugi človek. Začela sem se zavedati življenja kot samega, pomembnih stvari, ki so mi prej zastirala pogled. V sebi nosim svoje bitje, sad najine ljubezni, kar je najlepši občutek in ga ne zamenjan za nič na svetu, čeprav sem bila prve tri mesece več na školjki kot v postelji, da o otečenih nogah, otrdelem trebuhu, napenjanju, nenehnem lulanju, nenaspanosti sploh ne govorim:) Danes sem tu, še vedno utrujena, nenaspana, tečna, ampak najbolj srečna mamica 16 mesečnemu fantku, ki je ukradel moje srce. S prihodom Lovra se je za naju z dragim totalno spremenil svet. Nisva več sama, zdaj je tu nekdo, ki kliče po pozornosti, družbi, dotiku, objemu, zizi, poljubu. In tako je lepo, ko smo skupaj. Mi, proti svetu. Mi, zavedno nerazdružljivi. Seveda pridejo dnevi, ko se mi vse nabere in sem čisto brez energije, brez zagona. In mis