Vloga mamice skozi moje oči

Sem se kot mamica spremenila? Oja pa še kako. Mislim, da sem nekako dozorela, čeprav se še vedno učim in zorim.

Ko sem bila noseča sem postala drugi človek. Začela sem se zavedati življenja kot samega, pomembnih stvari, ki so mi prej zastirala pogled. V sebi nosim svoje bitje, sad najine ljubezni, kar je najlepši občutek in ga ne zamenjan za nič na svetu, čeprav sem bila prve tri mesece več na školjki kot v postelji, da o otečenih nogah, otrdelem trebuhu, napenjanju, nenehnem lulanju, nenaspanosti sploh ne govorim:)



Danes sem tu, še vedno utrujena, nenaspana, tečna, ampak najbolj srečna mamica 16 mesečnemu fantku, ki je ukradel moje srce. S prihodom Lovra se je za naju z dragim totalno spremenil svet. Nisva več sama, zdaj je tu nekdo, ki kliče po pozornosti, družbi, dotiku, objemu, zizi, poljubu. 

In tako je lepo, ko smo skupaj. Mi, proti svetu. Mi, zavedno nerazdružljivi. 

Seveda pridejo dnevi, ko se mi vse nabere in sem čisto brez energije, brez zagona. In mislim, da ne bom zmogla. Ko bi si od Lovra najraje oddahnila in ga oddala na počitnice in si privoščila dolg počitek, mehurčkaste kopeli, šampanjec v roki in bila na off:) Sej bi res pasalo, pa mislim, da sem že dobila ideje:) 

Po drugi strani pa bi ga takoj pogrešala, ker ne glede na to, kako me utrudi, izčrpa, je še vedno moj največji zaklad.

Res pa je da čas prinese svoje in tako sem se s časom tudi jaz ujela v rutino in danes že malce drugače gledam na vse kot sem na začetku, ko je bil Lovrek še majhna štručka. 

Največ stresa  in živec mi je požrlo predvsem najin prihod domov iz porodnišnice v novo okolje, na katerega se je mogel navaditi. Tukaj je bil še maček Rudi, ki se je do novega družinskega člana na začetku vedel zelo ljubosumno in včasih me je bilo strah, da ga bo poškodoval. Zdaj pa sta najboljša prijatelja:) 

Potem so prišli krči, nenehno dojenje, jokanje, neprespane noči, ki so terjale davek na moji fizični in psihični podobi. Čez noč sem bila v dežurstvu, podnevi pa sem bila kot zombi:) Namesto, da bi tudi sebi privoščila počitek, sem pospravljala stanovanje, prala, likala, kot bi bil sodni dan. Kasneje sem spoznala, da lahko delo počaka in počivala z malim in tako dobila energijo, ki sem jo zelo potrebovala, sploh ponoči:))

Preden je zakorakal, smo dali čez zobke, prvo vročino, prehlad, zamašen nos, kašljanje. In smo preživeli:) Nikoli ni tako težko kot se zdi. Ko gledam nazaj, se mi sploh ne zdi več tako hudo, dokler se mi zopet ne začne jokati:)

Otroci so naš zaklad in ne glede na vsa obdobja, v katera prehajajo in kako se obnašajo, so edinstveni. Naši, ljubljeni otroci. 

Kot mamica želim biti ob sinu v dobrem in slabem. Želim, da raste in se razvija. Želim, da gre nekoč v svet in se pogosto vrača domov. Predvsem pa si želim ostati takšna kot sem sicer, vedno nasmejana, pozitivna, spoštljiva in SREČNA. Saj veste kako pravijo, srečna mamica, srečen otrok. In če to pomeni, da si vsake toliko časa vzamem urco, dve na off, da oddidem v žensko družbo, spijem kakšno kavo več, popijem dobro vino ali še boljše pivo, potem pa naj bo tako!;)

Do naslednjič srčen pozdrav,
Tea❤

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MOJE IZKUŠNJE GLEDE NAKUPA OTROŠKEGA VOZIČKA IN MARELE

Slika
Izbira otroškega vozička je bilo zame po eni strani najboljši in najbolj stresni del nosečnosti. Najboljši, ker sem lahko dolgo časa zbirala različne informacije o raznih vozičkih, znamkah in ker bo poleg tega, da bo namenjen mojemu princu, služil tudi meni. Stresno pa predvsem zaradi velike poplave vozičkov na trgu in kako najti »tistega princa na štirih pogonih«;) Sama sebi sem si zadala, da bom kupila voziček, ki bo predvsem praktičen in primeren za različne terene, kajti poleg mestne vožnje, sem želela, da bo vodljiv tudi na težjih terenih. Poleg tega pa mi more biti všeč tudi dizajn. Dolgo sem prebirala različne karakteristike vozičkov, cele dneve preživela ob branju na spletu in iskala. Tako dolgo časa sem tuhtala, da sem mislila, da nikoli ne bom našla ustreznega. Jah priznam, pri določenih stvareh znam biti včasih zelo pikolovska;) Ko sem že mislila, da sem našla tistega »tapravega«, pa sem zagledala ceno in me je minilo, ker je bila preveč zasoljena. Preko spleta sem p
Preberite več

Ta veseli dan ali moj dragi ima 30 let;)

Slika
Tako, pa je prišel ta veseli dan, ko se je Dejan "znebil" dvojke in postal "pravi moški";)). Vstop v novo obdobje čaka tudi mene kmalu v avgustu;)) Dolgo časa sem študirala kaj bi ob tako velikem prazniku podarila dragemu, da bi si zapomnil ta velik dogodek. Ampak na srečo Dejanu materialne stvari od nekdaj niso pomenile nič in zato sva se odločila, da njegov dan izkoristiva za družinski izlet v hribe. No seveda je bilo primerno darilo poleg izleta, novi planinski čevlji;) Najprej sva imela v mislih Raduho, vendar so bile vremenske razmere za ta del neugodne, zato sva se odločila za bližnji hrib Mrzlica, ki je zadnje čase postala izredno priljubljena izletniška točka. Vsem ljubiteljem gora, narave,družinam priporočam obisk planinske koče, zaradi prijetne poti, dobre kulinarike in gostoljubja oskrbnika družine Jeglič. Kot mamici pa mi je blazno všeč, da je poskrbljeno tudi za najmlajše, saj so na travniku pred kočo številna igrala, ki so dobro vzdrževana. Seveda
Preberite več

Naša pot

Slika
Mami in ati nadvse uživata v naravi, kar pa sva pridno prenesla tudi na našega Lovra. Že od malih nog uživa na svežem zraku, bodisi je to sprehod, izlet v hribe. Doma smo iz Spodnje Savinjske doline, kjer ne manjka obilo lepih izletov. Vse okoliške hribe imava dejansko pred nosom, zato sva že kar hitro vzela Lovra seboj. Naš  prvi družinski izlet je bil pohod na Šmohor, ki se nahaja med Laškim, Libojam in Zabukovico. Na pot smo se odpravili z vozičkom, kajti sama pot je ravna in poteka po  prijetni senci gozda, ki se kasneje  razprostre v travnik. Lovro je bil star natanko 3 tedne. Celotno pot do doma na Šmohorju je pridno spal. Bilo je enkratno, tako zanj, ker mu je godil svež veter, kot tudi meni, da sem lahko končno odšla za dalj časa na sprehod. Saj veste, kako je, ko prideš domov iz porodnišnice in si kar nekaj časa doma in potem kar čakaš kdaj lahko kreneš ven:) Še najbolj pa je prijetno, ko prideš na kočo prijetno utrujen in te čaka topel čaj ter domač štrudel, njamsi:)  
Preberite več