Vloga mamice skozi moje oči

Sem se kot mamica spremenila? Oja pa še kako. Mislim, da sem nekako dozorela, čeprav se še vedno učim in zorim.

Ko sem bila noseča sem postala drugi človek. Začela sem se zavedati življenja kot samega, pomembnih stvari, ki so mi prej zastirala pogled. V sebi nosim svoje bitje, sad najine ljubezni, kar je najlepši občutek in ga ne zamenjan za nič na svetu, čeprav sem bila prve tri mesece več na školjki kot v postelji, da o otečenih nogah, otrdelem trebuhu, napenjanju, nenehnem lulanju, nenaspanosti sploh ne govorim:)



Danes sem tu, še vedno utrujena, nenaspana, tečna, ampak najbolj srečna mamica 16 mesečnemu fantku, ki je ukradel moje srce. S prihodom Lovra se je za naju z dragim totalno spremenil svet. Nisva več sama, zdaj je tu nekdo, ki kliče po pozornosti, družbi, dotiku, objemu, zizi, poljubu. 

In tako je lepo, ko smo skupaj. Mi, proti svetu. Mi, zavedno nerazdružljivi. 

Seveda pridejo dnevi, ko se mi vse nabere in sem čisto brez energije, brez zagona. In mislim, da ne bom zmogla. Ko bi si od Lovra najraje oddahnila in ga oddala na počitnice in si privoščila dolg počitek, mehurčkaste kopeli, šampanjec v roki in bila na off:) Sej bi res pasalo, pa mislim, da sem že dobila ideje:) 

Po drugi strani pa bi ga takoj pogrešala, ker ne glede na to, kako me utrudi, izčrpa, je še vedno moj največji zaklad.

Res pa je da čas prinese svoje in tako sem se s časom tudi jaz ujela v rutino in danes že malce drugače gledam na vse kot sem na začetku, ko je bil Lovrek še majhna štručka. 

Največ stresa  in živec mi je požrlo predvsem najin prihod domov iz porodnišnice v novo okolje, na katerega se je mogel navaditi. Tukaj je bil še maček Rudi, ki se je do novega družinskega člana na začetku vedel zelo ljubosumno in včasih me je bilo strah, da ga bo poškodoval. Zdaj pa sta najboljša prijatelja:) 

Potem so prišli krči, nenehno dojenje, jokanje, neprespane noči, ki so terjale davek na moji fizični in psihični podobi. Čez noč sem bila v dežurstvu, podnevi pa sem bila kot zombi:) Namesto, da bi tudi sebi privoščila počitek, sem pospravljala stanovanje, prala, likala, kot bi bil sodni dan. Kasneje sem spoznala, da lahko delo počaka in počivala z malim in tako dobila energijo, ki sem jo zelo potrebovala, sploh ponoči:))

Preden je zakorakal, smo dali čez zobke, prvo vročino, prehlad, zamašen nos, kašljanje. In smo preživeli:) Nikoli ni tako težko kot se zdi. Ko gledam nazaj, se mi sploh ne zdi več tako hudo, dokler se mi zopet ne začne jokati:)

Otroci so naš zaklad in ne glede na vsa obdobja, v katera prehajajo in kako se obnašajo, so edinstveni. Naši, ljubljeni otroci. 

Kot mamica želim biti ob sinu v dobrem in slabem. Želim, da raste in se razvija. Želim, da gre nekoč v svet in se pogosto vrača domov. Predvsem pa si želim ostati takšna kot sem sicer, vedno nasmejana, pozitivna, spoštljiva in SREČNA. Saj veste kako pravijo, srečna mamica, srečen otrok. In če to pomeni, da si vsake toliko časa vzamem urco, dve na off, da oddidem v žensko družbo, spijem kakšno kavo več, popijem dobro vino ali še boljše pivo, potem pa naj bo tako!;)

Do naslednjič srčen pozdrav,
Tea❤

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MOJE IZKUŠNJE GLEDE NAKUPA OTROŠKEGA VOZIČKA IN MARELE

Ljubezen za praznike