Najinih devet mesecev

"Najlepše, kar sem spoznala je ljubiti in biti ljubljen."

To je bilo mojih, najinih najlepših devet mesecev, ki so priplavala tako nepričakovano, ampak bila tako sladka, polna pričakovanj, slabosti, nabitih hormonov…

Ja še vedno se spomnim dneva, ko sem naredila prvi nosečnostni test in potem še enega in še enega za vsak slučaj;) Jap vsi trije so pokazali isto, plusekJ V tistem trenutku me je oblilo tisoč in eno čustvo od veselja, zbeganosti, sreče, ljubezni in predvsem malo strahu v smislu ali bom/bova kos novi vlogi, ali bom dobra mati? Vlogo matere sem si že nekaj časa želela, vendar sem si vedno rekla, »saj za to je pa še čas« ali pa »pri 35 letih jih bom imela«, uglavnem nikoli nisem vedela kdaj bom resnično pripravljena.

Saj veste kako pravijo, »najprej štalca, potem pa kravca« in tako se s to mislijo dejansko nisem več obremenjevala, do tistega trenutka. Ko sem zagledala plusek, se mi je odvrtelo vse življenje in potihem sem nas videla skupaj nekje v prihodnosti. Začela sem študirati kaj bo otrok prinesel v najino življenje? Se bo res tako spremenilo, kot pravijo? Ne bova več imela časa drug za drugega?

Uhhh ko bi vedela, kako je danes, ko sem mamica najboljšemu otroku na svetu, bi si zelo oddahnila;) Ko pogledam za nazaj, vidim, da sem vlogo matere videla v čisto drugačni luči, kot jo gledam danes.

Minili so prvi trije meseci, ko sva po nuhalni svetini povedala staršem, prijateljem, da sem noseča;) Joj kako je bilo razburljivo, predvsem pa toliko nasmejanih obrazov in sreče še nisem videla na kupu. Vsi okoli naju so bili veseli. Srečna pa sva bila tudi midva z dneva v dan in uživala. Ob vsej sreči sem pozabila na vse slabosti, ki so me pestile prve mesece. Dejansko sploh ni bilo tako hudo, ampak kar naenkrat mi je začela smrdeti hrana po kateri sem prej ful uživala.

Po prvih treh mesecih pa se je začelo uživanje, imela sem toliko energije, kot še nikoli prej;) Ta energija je v meni vrela, vse do konca nosečnosti. Komaj sem čakala, da mi zraste trebušček, ki sem ga kasneje z veseljem razkazovala;) Bila sem tako ponosna, srečna nosečka, ki ima ob sebi še bolj srečnega partnerja, ki je še danes najbolj srečen, zabaven fotr;)

Po nuhalni svetini, sem bila v pričakovanju morfologije, kajti želela sva si zvedeti spol otroka (čeprav morem poudariti, da bi bila srečna tako punčke kot fantka, samo zdravje šteje). Preden sva izvedela spol, sva študirala o imenu zanj in zanjo. Na list papirja sem si napisala nekaj imen in jih poslala Dejanu. V mislih sem si že izbrala ime in čakala kaj bo povedal Dejan. Še danes ne morem verjeti, da nama je bilo všeč isto ime. Lovro. Izbrala sva ime za fantka, čeprav še vedela nisva kaj bova dobila;) Ime za punčko pa kar nisva mogla takrat najti, ni bilo tistega filinga, kot je bil pri Lovru (to ime sva dejansko čutila). No danes že veva kakšno bo ime za punčko;)))

Ležala sem na stolu, sledil je vaginalni pregled in kasneje ultrazvok, pri katerem se mi je pridružil Dejan. Ginekologinja je najprej drsala po mojem trebuhu in govorila o razvitih organih, kako je vse v najlepšem redu, vse se odvija normalno. Jejjj, bila sva srečna, vse je ok, otrok je zdrav!! Sledilo je vprašanje: »vaju zanima spol otroka?« Jaaaa, seveda sva bila oba radovedna in presenečena, da se tokrat vidi spol, ker se nazadnje ni. »No pa bo ati povedal, kaj vidi,« je dejala ginekologinja in kar naenkrat je imel Dejan pred seboj nalogo, da razkrije spol. Ko nama je skupaj kazala sliko, nisva vedela ali kaže nogo ali luleka;)) No in tako je potrdila, da bova dobila fantka;)) Obema je odzvanjalo v ušesih. Sama v sebi sem čutila, da nosim pod srcem fantka in nisem se motila. Bila sva tako presrečna. Tako blažena, da sem lahko zanosila, da nisem imela problemov in je vse potekalo tako kot je treba.

Potem je sledilo načrtovanje in izbira stvari za novega družinskega člana. Najprej sva nakupila voziček (o izbiri in nakupu malce več v naslednji objavi), sledila sta posteljica in previjalna miza (oboje sva kupila rabljeno preko Bolhe, vendar izredno ohranjeno, skoraj novo in lepo).

Spoznala sem, da se da za dojenčka ogromno zapraviti, ali pa veliko privarčevati, če kupuješ določene stvari rabljene, vendar vseeno lepe, uporabne. Tudi večino oblačil sem kupila po raznih trgovinah, po ugodnih cenah. Največ bodijev pa še vedno kupujem v Lidlu:) (www.lidl.si)

Lahko bi delala reklamo za njih, ker dejansko tam kupujem večino stvari za dojenčka in se še nikoli nisem razočarala, poleg vseh ostalih stvari (od hrane, do kakšnih kosov oblačil za naju, dekorative itd).

Ko sva imela vse nakupljeno, se je počasi začelo opremljanje male sobice za našo žabicoJ Tega sem se najbolj veselila jaz, kajti opremljanje stanovanja, je nekaj najlepšega zameJ Minevali so meseci in počasi sva že odštevala do datuma poroda. Kako nestrpno sem si ga že želela spoznati. Oba sva bila čisto vzhičena. Okoli naju sva imela prijatelje, ki so malo pred nama postali starši, tako, da sva se že lahko malce vživela. Vsaj jaz sem imela veliko vprašanj o vsem mogočem, kar nisem uspela prebrati na forumu.

Ja tisti čas sem veliko brala različne forume, začela sem brati različne mami blogerke, od www.oopsi.si, mami na off, mama alarm, nepopolna mama, ljubeča mama, mami kul in še mnoge od njih. Bile so mi zelo všeč. Tudi sama sem želela opisati svojo izkušnjo, kako je biti mami skozi moje oči, v mojih čevljih. Pisati blog. Vendar sem v svoj spekter poleg materinstva vključila še druge stvari, ki pojmujejo moje življenje, kajti poleg tega, da sem mati, imam še veliko drugih stvari, ki me še vedno zanimajo in kar je še lepše, da imam ob krasnem sinu, še vedno čas za njih.

Rodila sem 5. 9. 2016, skoraj tri tedne pred predvidenim rokom. Ampak bila sem srečna, kar sem bila na koncu že res neučakana in zatekla v noge, ampak še vedno sem kolesarila, hodila naokoli, delala do zadnjegaJ

Dobila sva najlepši zaklad na svetu. Po slabih 20 minutah v porodni sobi, sva s skupnimi močmi, dobila sina. Ko je zajokal in sem ga dobila v naročje, še celega vijoličnega s popkovino, mi je zadrhtelo srce. Vse do takrat sem se učila nove vloge matere in se na njo pripravljala, v tistem trenutku pa sem se rodila. Vse do danes, ko bo imel Lovro kmalu eno leto, nisem izgubila tistega čara, ki se je v meni rodil, ko sem zanosila.

Če bi vedela, kako dobro je imeti otroke, bi jih imela vsekakor prejJ Ne bom rekla, da prinesejo določene stvari in ti obrnejo življenje, ampak se splača. Biti mami je najlepša stvar na svetu. Biti starš v ljubečem odnosu, pa še slajše. Želiva si še več otrok in vem, da bova zmogla. Zdaj gledam na življenje drugače. Ohh kako lepo je ustvarjati svojo družino.

Kadarkoli pogledam Lovra, si potihem rečem: »kako lepo je življenje, zdaj ko si na svetu ti«

Do naslednjič srčen pozdrav,

z ljubeznijo Tea💚